In vendar (lahko) deluje – hidroksiklorokin namreč

OPOZORILO: Članek je napisan zgolj z namenom širjenja zanimivih in koristnih informacij in NI mišljen kot zdravniški nasvet. Pred sprejemom odločitve o morebitnem zdravstvenem posegu, se posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom, preberite informacije na spletnih straneh javnozdravstvenih ustanov in nato sprejmite odločitev, s katero boste zadovoljni.

V začetku avgusta sem objavil članek o klorokinu in hidroksiklorokinu (pogosto označena kar s kratico CQ in HCQ), potencialnih zdravilih za Covid-19. V članku je bilo povzetih nekaj osnovnih informacij o teh zdravilih, razloženi so bili možni mehanizmi delovanja in pregled dogodkov v zvezi s tem zdravilom – novice v medijih, študije, škandali, konflikti interesov, ponarejanje rezultatov, … [1] Kmalu po objavi me je prijatelj (in družinski član) opozoril na članek, ki je govoril o tem, da je hidroksiklorokin neučinkovit proti novemu koronavirusu, da je zgodbe konec in da je čas, da usmerimo energijo, denar in čas v iskanje drugih rešitev. [2] Kljub temu, da je izšel kakšnih 10 dni preden sem objavil svoj članek, priznam, da ga v zadnjih dneh, ko sem še urejal vsebino, vstavljal slike in pregledoval tekst, da odpravim morebitne napake, nisem ujel. Zato informacije iz tega članka (jasno) še nisem vključil v svojo tedanjo objavo. Članek sem na hitro prebral in ker me je presenetilo stališče, ki ga je zavzela avtorica, sem se odločil podrobneje pogledati v vire, na katere se sklicuje.

Ljudje, odidite dalje in se razkropite – tu ni nič za videti!

Članek se mi zdi zanimiv, saj ponudi s kar nekaj pomembnimi, novimi informacijami. Še bolj interesantne informacije pa se odstrejo, ko pogledamo v podrobnosti virov informacij. Na trenutke se mi je ob prebiranju članka porajalo več novih vprašanj kot zadovoljivih odgovorov. Prva stvar, pri kateri bi moral vsak bralec zastriči z ušesi, je sam naslov članka, ki zgovorno pravi: “Hidroksiklorokin ne more ustaviti Covid-19. Znanstveniki pravijo, da je čas da gremo naprej.”

Zavzeti stališče, da nek predmet obravnave več ni vreden naše pozornosti zaradi ugotovitve ene (ali nekaj) raziskav, je po mojem mnenju precej neznanstvena poteza. Več raziskav vedno ponuja možnost ponovne potrditve rezultatov, kar daje novim dognanjem težo. Več raziskav tudi ponuja možnost, da se odkrijejo napake, nepravilnosti, možnosti za izboljšave, ki jih predhodno opravljeno raziskovalno delo najverjetneje ni upoštevalo ali ni moglo upoštevati. Recimo, da s časom neka nova spoznanja, nove raziskovalne tehnike in aparature omogočijo vpogled, ki prej ni bil možen. Takšen princip bi moral še toliko bolj veljati za odkritja, ki prinesejo pomembne spremembe v naša življenja – v konkretnem primeru se bo na primer strokovna komisija neke države odločala o predlaganem protokolu zdravljenja bolezni Covid-19. Ali si ne bi torej želeli, da čim več strokovnjakov zadevo preveri, preuči, kritično ovrednoti preden rečemo: “NE!” neki možnosti (sploh če obstaja velika skupina ljudi, ki prisega, da stvar deluje in da njihova praksa to dokazuje).

Stališče avtorice članka me spominja na sceno iz komedije Gola Pištola, kjer policijsko preganjanje z avtomobilom, vodi do serije eksplozij in ko se zbere gruča ljudi, policist Frank Drebin ljudi pozove, da naj odidejo dalje in se razkropijo, saj tukaj ni nič za videti (čeprav se za njegovim hrbtom še vedno vrstijo eksplozije). [3]

Poglejmo podrobneje, kaj raziskave oziroma znanstveniki v resnici pravijo

Kratka video konferenca

Članek se sklicuje na kratko video konferenco, kjer eden od članov ameriške zveze za nalezljive bolezni IDSA zavzame stališče, da trenutni rezultati kliničnih študij niso obetavni za HCQ, vendar so še nekatere raziskave v teku in njihove rezultate še čakamo. Pri tem se sklicuje na 12 študij. Pri 8 se je uporabljal CQ/HCQ in 7 od teh 8 študij ni ugotovilo koristi (2 od teh študij sta bili randomizirani). Pri 4 študijah so uporabljali CQ/HCQ v kombinaciji z azitromicinom. 3 študije niso ugotovile koristi.

Morda gre za nekoliko skromen izbor števila študij, ne omenja se naslovov študij ali imen avtorjev študij, tako da poslušalec težko sam presodi o raziskavah. Prav tako ni nobene omembe glede dela dr. Zelenka in dr. Raoulta, ki sta pri uporabi HCQ (v kombinaciji z azitromicinom in/ali cinkovim sulfatom) poročala o pozitivnih rezultatih in nizki stopnji smrtnosti. Kakorkoli, na podlagi omenjenih spoznanj zveza IDSA v splošnem ne priporoča uporabe HCQ za zdravljenje Covid-19 pacientov, vendar vseeno pravijo, da to ne pomeni, da se raziskave s HCQ naj ne bi še naprej izvajale. [4]

Klinične študije na ljudeh

Nadalje se članek sklicuje na 6 kliničnih študij, opravljenih na ljudeh. V 2 študijah je bilo ugotovljeno, da HCQ pripomore k občutnem znižanju stopnje smrtnosti. Raziskava opravljena v Henry Ford Health System je zajela 2.541 pacientov in ugotovila, da je stopnja smrtnosti med prejemniki HCQ znašala 13%, medtem ko je v skupini, ki ni prejela HCQ znašala 26%. Pomanjkljivost študije je v tem, da je retrospektivna in ni randomizirana. Tako se je izkazalo, da je v skupini prejemnikov HCQ bilo več mladih ljudi, ki imajo v splošnem boljše možnosti za preživetje. Zmanjšanje stopnje smrtnosti torej res ni nujno posledica HCQ, ampak je lahko vsaj delno posledica nenaključne dodelitve pacientov v različne skupine. [5]

Druga študija, v kateri so ugotovili izredno učinkovitost HCQ je v obzir vzela največ pacientov (od študij, na katere se članek sklicuje) – 6.493 pacientov iz bolnic in ambulant v New Yorku. Študija je ugotovila, da se je nevarnost za smrtni izid zmanjšala skoraj za polovico, če so pacienti jemali HCQ (v primerjavi s tistimi, ki niso jemali HCQ). Pomanjkljivost študije je v tem, da gre za retrospektivno študijo in razporeditev pacientov na tiste, ki prejmejo HCQ in tiste, ki ga ne, ponovno ni bila randomizirana. [6] Članek pomembnost te študije ovrže z mnenjem onkologa, ki pravi, da takšna študija ni dovolj za splošna priporočila/smernice glede zdravljenja Covid-19.

Ostanejo nam torej 4 študije, pri katerih niso ugotovili koristi pri zdravljenju s HCQ. Študija iz New Yorka je vzela v obzir 1.446 pacientov. V študiji niso zabeležili opaznih koristi, niti škode pri uporabi HCQ. Uporaba HCQ ni imela vpliva na število intubacij in smrtnih izidov. Pomanjkljivost študije je v tem, da HCQ niso uporabljali v kombinaciji z azitromicinom in/ali cinkovim sulfatom. Kot avtorji sami priznavajo študija ni randomizirana in pozivajo, da je potrebno opraviti večje število randomiziranih, kontroliranih kliničnih študij. [7]

V kanadsko-ameriški raziskavi je sodelovalo 821 pacientov brez simptomov, ki pa so bili v stiku z okuženo osebo, kar bi lahko predstavljalo večjo nevarnost za prenos okužbe. Gre za randomizirano, dvojno slepo in s placebom kontrolirano raziskavo. V raziskavi so opazovali ali ima lahko HCQ profilaktični (preventivni) učinek – torej ali preprečuje razvoj okužbe in/ali bolezni, če ga posameznik uživa še preden do bolezenskih znakov pride. Raziskava je ugotovila, da so sodelujoči iz obeh skupin zbolevali v primerljivem odstotku in da HCQ ni uspel preprečiti okužbe in/ali bolezni. Pomanjkljivost študije je v tem, da so uporabljali zgolj HCQ (in ne kombinacije z azitromicinom ali cinkovim sulfatom ali obema). Prav tako je pomanjkljivost študije v nezadostnem številu testov, ki so bili na voljo. Tako so nekaterim pacientom pripisali okužbo s Covid-19, čeprav na voljo ni bilo laboratorijskega dokaza. Sicer bi naj naključna razporeditev odpravila to negotovost, vendar obstaja teoretična možnost, da HCQ vseeno v določeni meri preprečuje okužbo. Avtorji priznavajo, da bi ponovitev njihovih rezultatov v ostalih kliničnih testiranjih (ki so že v teku), potrdila pravilnost njihovih rezultatov. [8]

Randomizirana, dvojno-slepa, s placebom kontrolirana raziskava iz Minnesote je vzela v obzir 491 pacientov izven bolnišnične oskrbe. V raziskavi niso ugotovili statistično pomembnega izboljšanja resnosti (intenzivnosti) simptomov, ki bi jih prinesla terapija s HCQ. Komentar urednika znanstvenega časnika, v katerem je bila študija objavljena, (in ne avtorjev raziskave) se je glasil: »Čas je da gremo naprej in se poslovimo od HCQ. (v izvirniku ‘it is time to move on from hydroxychloroquine’)« Najverjetneje je avtorica članka tukaj dobila idejo za naslov. Omejitve študije – zaradi pomanjkanja razpoložljivih testov, je bila laboratorijska potrditev možna le za 58% udeležencev; začetni odmerki HCQ so veliki, potencialno toksični – 2600-3200 mg v prvih 24 urah; v raziskavi so sodelovali ljudje mlajši od 50 let; malo je bilo črncev; raziskovalci priznavajo možnost, da bi pri ranljivejši populaciji učinek HCQ lahko bil močnejši; raziskava je uporabljala le HCQ, ne pa kombinacije HCQ z azitromicinom in/ali cinkovim sulfatom; Placebo je vseboval folno kislino, ki bi lahko inhibirala delovanje enega glavnih encimov virusa SARS-CoV-2 [9]; majhna statistična moč podatkov pušča odprto možnost, da je pri ugodnejših izidih v HCQ skupini lahko to posledica zdravila, vendar tega ne moremo z zagotovostjo trditi – 4 hospitalizacije pri HCQ skupini, v primerjavi z 8 v placebo skupini; 14. dan po terapiji so simptomi bili prisotni pri 24% udeležencev v HCQ skupini in 30% v placebo skupini. Nekateri raziskovalci ugovarjajo, da gre za 20% relativno znižanje, ki bi lahko bilo koristno, če bi statistično močnejša študija dokazala, da gre res za učinek zdravila. Raziskovalci v zaključku priznajo, da so potrebne še dodatne randomizirane študije o učinkovitosti zgodnje uporabe HCQ pri Covid-19 bolezni. [10]

Randomizirana, s placebom kontrolirana raziskava iz Brazilije je uporabljala tako sam HCQ kot tudi kombinacijo HCQ in azitromicina, zajela je 667 pacientov in ugotovila, da uporaba HCQ ali kombinacija HCQ in azitromicina ni privedla do kliničnega izboljšanja v obdobju 15 dni pri pacientih z blagim do srednje resnim bolezenskim stanjem Covid-19 (v primerjavi s placebo skupino). Med skupinami tudi ni bilo razlike v deležu pacientov, ki so jih priključili na respiratorje ali tistimi, ki so umrli. Omejitve študije – na podlagi rezultatov študije ne moremo z zagotovostjo trditi, da HCQ prinaša/ne prinaša kliničnega izboljšanja ali kliničnega poslabšanja stanja; študija ni dvojno slepa – zdravniki, ki so obravnavali paciente so namreč vedeli, kateri pacient je prejel zdravilo in kateri placebo; med prejemniki zdravila je prišlo do odstopanja od načrtovanih odmerkov, saj zdravila ni bilo vedno dovolj na voljo; Ker je bila uporaba HCQ in azitromicina zelo razširjena med pacienti, je bilo težko najti kandidate, ki niso uživali tega zdravila, zato so v placebo skupino sprejeli tudi tiste, ki so uživali HCQ in azitromicin, le da zdravil niso uživali dalj kot 24 ur (od pojava simptomov); čeprav so v povprečju paciente naključno pripisali v eno od skupin v 7 dneh od pojava simptomov, so nekateri pacienti bili dodeljeni v skupino šele 14. dan po pojavu simptomov – to pomeni, da so šele takrat pričeli s prejemanjem zdravil. [11] Če spomnim na besede dr. Raoulta in dr. Zelenka – učinkovitost HCQ (v kombinaciji z azitromicinom in/ali cinkovim sulfatom) se občutno poveča, če se zdravilo administrira čimprej (zaželjeno vsaj 5. dan po pojavu simptomov).

Dve ‘in vitro’ študiji – HCQ ne zmore preprečiti vstopa virusa SARS-CoV-2 v celice človeških pljuč

Ta del članka se je skliceval na študijo, v kateri so ugotovili, da HCQ uspešno blokira vstop virusa SARS-CoV-2 preko ACE2 celičnih receptorjev na celicah opičjih ledvičk, vendar pa tega ne zmore storiti v človeških pljučnih celicah, saj tam virus vstopi na drugačen način in sicer je vstop odvisen od aktivnosti encima TMPRSS2, na katerega pa HCQ nima vpliva. V tem se SARS-CoV-2 razlikuje od svojega sorodnika SARS-CoV-1. Ta del se mi je zdel zelo zanimiv. Zelo poučen. Res pomembna ugotovitev. Neko povsem novo spoznanje. Izkazalo se je, da zdravilo kamostat mezilat (ki zavira delovanje encima TMPRSS2) učinkovito preprečuje vstop virusa SARS-CoV-2 v pljučne celice. [12]

Druga ‘in vitro’ raziskava je dodatno potrdila, da je kamostat mnogo učinkovitejši pri zaviranju aktivnosti SARS-CoV-2 v primerjavi s hidroksiklorokinom. [13]

Torej lahko vržemo HCQ v koš in pozabimo nanj?

Ampak to spoznanje samo po sebi še ne pomeni, da HCQ nima nobenega protivirusnega učinka. Če ste pozorno prebrali moj prejšnji članek, je v njem omenjenih več možnih mehanizmov delovanja. Torej raziskava ugotavlja, da HCQ ne prepreči vstopa virusa v celico (preko mehanizma delovanja TMPRSS2 encima). Še vedno pa bi HCQ lahko preprečeval vstop v celico preko endosomov ali zaviral virusno aktivnost na kakšen drugi način.

Če boste dejansko prebrali celo študijo, boste prišli do zanimive ugotovitve. Ko so raziskovalci uporabili zdravilo kamostat, ki učinkovito zavre delovanje encima TMPRSS2, so res zabeležili inhibicijo delovanja virusa SARS-CoV-2. Učinek je bil močnejši kot pri HCQ in opazen pri občutno nižji koncentraciji kot pri HCQ. Vendar pa je bila ta inhibicija mnogo učinkovitejša, če so uporabili kombinacijo kamostata in HCQ. [14] To je razumljivo, saj kamostat ne zmore blokirati drugega načina vstopa virusa v celico – preko endosomov. V tem obziru bi torej raziskovalci lahko rekli, da sam HCQ ni dovolj učinkovit, da pa je ključen v kombinaciji s kamostatom.

Ste takšno sporočilo razbrali iz naslova članka, ki poziva naj pozabimo na HCQ in se usmerimo drugam? Preseneča tudi izjava Michaela Farzana, ki v članku zavzame stališče, ki ni ravno naklonjeno nadaljnji uporabi HCQ. Precej nepričakovana izjava, če upoštevamo, da je Farzan eden od avtorjev (zgoraj omenjene) študije, ki je ugotovila, da je kamostat še učinkovitejši v kombinaciji s HCQ. Še toliko bolj preseneti dejstvo, da je v isti študiji celo omenjena registrirana klinična študija na ljudeh, ki naj bi preizkusila učinkovitost te kombinacije v praksi. [15]

Pa je zmožnost preprečitve vstopa virusa v celico na novo odkriti način res zagotovilo, da zdravilo deluje?

Kot je razvidno iz zgornjega primera, kjer je kombinacija HCQ in kamostata bila še bolj učinkovita, bi lahko rekli, da sama po sebi ta lastnost ni nujno dovolj. Še en primer govori, da je temu tako – zdravilo Remdesivir. To zdravilo se je namreč ‘in vitro’ izkazalo za učinkovito tako pri celicah opičjih ledvičk kot pri epitelnih celicah človeških dihalnih poti. [16] Če ste pozorno prebrali moj predhodni članek, se boste verjetno spomnili klinične preiskave na ljudeh, v kateri so na mnoge načine poskušali preoblikovati potek raziskave (verjetno z namenom, da iztisnejo željeni rezultat) – večali so število udeleženih, prešli iz placeba, ki je vključeval neaktivne substance zdravila, na pravi placebo, iz 7 kategorij pa so prešli na 3, s čimer se je smrtni izid kot samostojna kategorija izgubil. Vendar do željenega rezultata niso prišli. Še ena klinična študija iz Kitajske je pokazala, da Remdesivir ni pripomogel k izboljšanju stanja bolnikov, zmanjšanju smrtnosti in skrajšanju prebolevanja bolezni. Po objavi rezultatov so vrednosti delnic podjetja Gilead Sciences padle, lastniki podjetja pa so se oprijeli ‘rešilne bilke’ z izjavo, da zdravilo vseeno lahko deluje, vendar se mora predpisati mnogo prej v čimbolj zgodnji fazi bolezni.

Najtežja preizkušnja za HCQ – raziskava z opicami

V tej raziskavi so opice izpostavili okužbi z virusom in opazovali ali administracija HCQ ali kombinacije HCQ in azitromicina vpliva na namnožitev virusa v opicah (tako količinsko kot tudi časovno). Rezultati te raziskave so me več kot presenetili. Tako HCQ kot kombinacija HCQ in azitromicina nista pokazala nobenega bistvenega izboljšanja. HCQ tudi ni pokazal nobenega preventivnega učinka (torej administracija HCQ pred izpostavitvijo virusu ni preprečila okužbe). To pomeni nobenega protivirusnega učinka. Po vseh možnih ‘in vitro’ učinkih je HCQ povsem odpovedal pri testu z opicami. Prav tako ni bilo opaziti ugodnega imunomodulatornega učinka – torej vpliva HCQ na proizvodnjo vnetnih citokinov. Je pa res, da nobena od opic v raziskavi ni razvila težje oblike bolezni. [17]

Ali je to potem bridki konec za HCQ?

Niti ne. Če nič drugega v študiji niso uporabili cinkovega sulfata. Dr. Zelenko pravi, da je njegova uporaba nadvse pomembna, saj cinkovi ioni delujejo kot inhibitor ključnega encima za podvajanje virusnega genskega materiala. HCQ pa deluje kot ionofor, kar pomeni, da omogoči prenos cinkovih ionov preko celične membrane v notranjost celice. Študija z opicami torej ni preverila vloge HCQ kot ionofora za cinkove ione. Raziskovalci iz New Yorka so ugotovili ravno to – da postane kombinacija HCQ in azitromicina učinkovita šele ob dodatku cinkovih ionov. [18]

Prav tako bi bilo zelo zanimivo videti, kako bi se HCQ odrezal v kombinaciji s kamostatom. Saj se spomnite ‘in-vitro’ raziskave iz prejšnjega podpoglavja – kamostat je učinkovito inhibiral delovanje encima TMPRSS2 in tako preprečeval vstop virusa preko celične membrane. Še bolj učinkovita pa je bila kombinacija kamostata s HCQ, saj je le-ta preprečeval še drug način vstopa virusa v celico – preko endosomov. Tudi tega v študiji z opicami niso preverili (to je tudi razumljivo, saj smo do tega spoznanja prišli kasneje). Zato pa je pomembno, da ne rečemo, da dokaz iz ene raziskave povsem odpravi potrebo po nadaljnjem raziskovanju.

Pa so rezultati pri opicah povsem primerljivi z ljudmi?

Priznam, da ne znam oceniti v kolikšni meri rezultati te študije odražajo dejansko dogajanje v človeškem telesu. Študije, kjer bi preverjali učinkovitost nekega zdravila, tako da bi osebke izpostavili virusu, iz etičnih razlogov seveda ne moremo izvajati na ljudeh. Zato so raziskave na opicah najboljši približek takšnemu poskusu. Avtorji študije pravijo, da opice, ki so jih uporabili v študiji (Macaca fascicularis), služijo kot relevanten model za študij infekcije ljudi z virusom SARS-CoV-2. V komentarjih pod raziskavo je bilo mogoče zaslediti opozorila, da na podlagi takšnih raziskav vseeno ne moremo delati dokončnih zaključkov. Nekdo je celo opozoril, da raziskava ni bila etična, saj smo že imeli klinične preizkuse na ljudeh, ki so bolj reprezentativni in da zato ni bilo prave potrebe za poskuse na opicah.

Po drugi strani velja omeniti, da se je zdravilo Remdesivir pri opicah (Macaca mulatta) izkazalo kot precej učinkovito. Pri opicah, ki so prejemale Remdesivir, se niso pojavili znaki respiratornega obolenja (za razliko od kontrolne skupine opic, kjer so se znaki pojavili). Pri opicah v Remdesivir skupini so zabeležili manjše virusno breme v pljučih. Pljuča opic pa so bila poškodovana v manjši meri, če so le-te prejemale zdravilo. Ni pa se zmanjšala kužnost. [19] Kljub temu klinične raziskave z Remdesivirjem pri ljudeh s Covid-19 zaenkrat niso bile uspešne (opisano že v zgornjem podnaslovu).

Pa nas neuspešni poskusi na opicah na kaj spomnijo?

Spomnite se testa na opicah z Oxfordskim cepivom-v-razvoju. Vse opice, ki so prejele cepivo, so se ob izpostavitvi z virusom okužile, nivo nevtralizirajočih protiteles je bil izredno nizek, le pol cepljenih opic ni razvilo pospešenega dihanja (klinični znak bolezni pri opicah), pri bronhialnem izpiranju pa so virusno RNK zaznali pri 2 od 6 cepljenih opic. Čeprav cepivo ni zaščitilo vseh opic, kar je zlati standard tega testa (in čeprav je tekmec Sinovac s svojim cepivom to uspel doseči), so znanstveniki z Oxforda v izjavi za javnost naznanili, da je njihovo cepivo uspelo zaščititi opice in da bodo nadaljevali z varnostnimi študijami velikega obsega na ljudeh. [20, 21] Ne samo to – kljub potencialnem dokazu, da njihovo cepivo ne zmore preprečiti prenosa okužbe, marsikateri voditelji držav še vedno govorijo o obveznem/prisilnem cepljenju proti Covid-19, brez da bi se sploh vprašali ali cepivo preprečuje prenos okužbe – kar bi bil osnovni pogoj, da bi bilo sploh smiselno razpravljati o cepivu kot sredstvu, ki varuje tudi necepljene.

Čas, da se poslovimo od HCQ in odidemo naprej?

Vsaka raziskava je pomembna in vsaka ima svoje dobre lastnosti in svoje pomanjkljivosti. Vendar je vsaka raziskava le kamenček v mozaiku, le en košček celotne sestavljanke. Če nekdo s terapijo, ki jo uporablja beleži znatno boljše stanje svojih pacientov, potem je vredno pogledati, kaj ta človek počne. In potem uspešno prakso prenesti še na druge konce sveta. S stališča znanosti je prav, da to terapijo podvržemo znanstvenim testiranjem, ki bodo pokazala ali gre res za uspešno strategijo ali pa je k uspehu botroval kak drug dejavnik. Raziskave, ki pričajo o neučinkovitosti HCQ so pomembne, vendar se je potrebno zavedati tudi njihovih omejitev in pomanjkljivosti. Morda je terapija učinkovita pri eni skupini ljudi, pri drugi pa ne. Morda deluje le v kombinaciji še s kakšnim drugim zdravilom (ali prehranskim dopolnilom). Vsekakor je za tehtno odločitev dobro imeti pri roki več rezultatov kot pa manj. Vsekakor je dobro ostati odprt za nova spoznanja in jih združiti z uveljavljenimi prepričanji. Ali pa ta prepričanja opustiti, če novi dokazi to zahtevajo. Upam, da vam je članek postregel z zadostno količino informacij, da si lahko ustvarite lastno mnenje ali je res čas, da dokončno prekinemo z uporabo in raziskavami HCQ.

---

Če vam je članek všeč in je ponudil s kakšno novo, zanimivo informacijo, lahko moje (nadaljnje) delo podprete z manjšo donacijo preko PayPala. Vesel pa bom tudi delitve članka na socialnih omrežjih, saj bo tako dosegel več ljudi.